Veliko
mi pomenijo trenutki, ki jih lahko preživljam sama. V miru in »tišini«, ko v
vasi ni slišati človeškega glasu,niti glasu traktorjev, "motorke"... Tudi
čebljanje ptičk je v današnjem jutru bolj umirjeno, saj včasih že ob četrti uri
zjutraj glasno žvrgolijo. Takšna jutra so nedeljska jutra. Nedeljska jutra, ko
so tudi preleti na nebu redkost.
Moj
dragi je šel na kolo, jaz pa v svoj kotiček miru. Če bi se dalo bi ubežala tudi
svojim mislim, vendar kratkoročno in kar takoj pač to ni možno.
Moj
pogled prešine steklenička z eteričnim oljem Bosvelije, vendar pozornost takoj
preusmerim na zavedanje, da mi narava ponuja različne vonjave kot so plodovi
dreves, dišeče grmovnice in pridelki z vrta ter bližnjih njiv.
»Nedelja
je dan za druženje« , bi rekli marsikateri. Dan, ko družina poskuša preživljati
skupne trenutke izgubljenih dni minulega
tedna. Pri nas pa je drugače. Naša družina šteje le dva člana. Skupne trenutke
preživljava z mojim dragim malo po malo,
vsak dan posebej. Kdaj bi kdo od naju želel več in bi to rad nadoknadil s
skupnim »nedeljskim« preživljanjem časa, vendar drug drugemu dava darilo, da
del dneva preživiva za stvari, ki osrečujejo vsakega posamezno in del dneva
preživiva skupaj, ker se zavedava, da je za ohranjanje najinega odnosa skupno preživljanje časa
pomembno. Kot je pomembna svoboda v odnosu. Sklenila sva kompromis, ki poteka
spontano z opazovanjem drug drugega, s čutenjem in z izražanjem.
Se tudi
kdaj kdo pritoži... seveda običajno jaz.
In ko takole letijo misli skozi mojo glavo, nezavedno predelujem svoj odnos do življenja, do ljudi, do partnerja, do družine, živali, stvari...
In ko takole letijo misli skozi mojo glavo, nezavedno predelujem svoj odnos do življenja, do ljudi, do partnerja, do družine, živali, stvari...
In nehote me oblije hvaležnost, ker imam vse. Vse kar je nujno potrebno za življenje in vse, kar lahko štejem kot nad-standard. Vidim, slišim, vonjam, okušam. Hodim, sedim, razmišljam. Čutim, mislim! Se prepuščam... Imam dom, družino (partnerja, otroke, starše, sorodnike), vedno več pristnih prijateljev, službo, avto, svobodo, mir, voljo... Čeprav hočem več (to razlagam kot nenehno rast), se zavedam, da imam vse in da sem lahko zaradi tega srečna. In ker sem srečna sem tudi hvaležna.
Ravno
zaradi teh spoznanj ljubim svoje trenutke osame. Ljubim jih zaradi inventure
preteklih dni. Ljubim jih zaradi spoznanj, lepih ali manj lepih, saj inventura
minulih dni, inventura misli vedno na koncu prinese svobodo, čeprav se medtem kdaj
lahko srečamo z bolečino.
In ker zmorem vse to in ker lahko dopuščam, ker se lahko izražam in ker sem lahko v trenutku, sem zaradi vsega tega HVALEŽNA SEBI!